Novice 7 lekcij človeka, ki ne more premikati ničesar, razen obraza!

7 lekcij človeka, ki ne more premikati ničesar, razen obraza!

 

Preberite si zapis znanega blogerja in vozičkarja Jon Morrowa:

 

Ne, naslov ni šala. Edina dela telesa, ki ju lahko premaknem, sta oči in ustnice. Moje noge, roke, dlani in stopala so skoraj popolnoma paralizirani, z izjemo redkih tikov. In... Kljub temu... Imam čudovito življenje. S pomočjo tehnologije, ki prepozna glas in besede, sem napisal članke, katere je prebralo 5 milijonov ljudi. Prav tako sem zgradil nekaj spletnih časopisov, ki so presenetljivo iz mene naredili milijonarja. »To ne more biti res«, praviš. »Ne moreš se frdamano premakniti, pa si vse to naredil?

Vem, težko za verjeti, a resnično. Vse to počnem od doma, sedeč v svojem vozičku, govoreč v mikrofon. Prav tako sem precej potoval. Živel sem v San Diegu, Miamiju, Austinu, celo v Mazatlanu v Mehiki. Ena slikca od tam:

 

 Foto: Čisto ubogo zgledam, mar ne? (smeh)
Vir:unstoppable.me


Ne želim pa povedati, da je bilo lahko. Pri svojih 34-ih sem imel pljučnico 16 krat, 50 zlomov kosti in dobesedno preživel leta po bolnišnicah. Ampak – sem še vedno tu. Ne samo, da sem svoje stanje preživel, zgradil sem si življenje, o čemer večina samo sanja. In sedaj bi rad o tem spregovoril.

Glede na mojo preteklost, imam res veliko za deliti z vami. A najraje bi začel z največjimi živjenjskimi lekcijami, takimi, katere sem plačal s solzami in krvjo, take, ki so mi rešile življenje. Znova in znova. Pa začnimo!

#1 Lekcija: Če ne moreš zmagati igre, spremeni pravila

Kako desetletje nazaj sem bil povsem odvisen od ameriške zavarovalnice Medicaid, ki je zame letno plačevala 120.000$ za zdravljenja. Kakorkoli sem jim neizmerno hvaležen, saj bi brez tega umrl, sem  bil tudi ujet. Namreč, Medicaid ima omejitve glede prihodkov. Če bi zaslužil več kot 700$ mesečno, bi izgubil vse.Redne službe si nisem mogel najti. Če bi si jo, bi izgubil zdravstveno zavarovanje. Sem pa imel diplomo, ambicije, tudi ponudbe za delo. Brezupna situacija! Brez službe bi pa bil obsojen na življenje v revščini. Kako zmagati v tej igri?

Tako sem spremenil pravila. Ena od ponudb je bila od malega časopisa Copyblogger. Rekel sem jim: »Za vas bom delal zastonj. Nič mi ne plačujte. Edina finta je, da vas bom enkrat v prihodnje prosil za uslugo«. Strinjali so se. Naslednji dve leti sem delal 40-80 ur tedensko, v glavnem zastonj. Nekaj malega dolarjev, če je šlo, so mi dali.

Med tem časom sem raziskoval možnosti življenja v Mehiki. S selitvijo tja bi zmanjšal zdravstvene stroške iz 120.000 na 18.000$ letno! Sčasoma sem storil to. Rekel šefu, da je čas, da mi povrnejo uslugo, in pomagajo dobiti stranke. Dal mi je bazo 50.000 bralcev. Preselil sem se v Mehiko in odšel iz ameriškega zdravstva. Že prvi mesec sem služil 10.000$ mesečno, živel na plaži in si sam plačeval zdravstvene izdatke.

Kako?Tako, da nisem igral vladne igrice. Namesto tega sem ustvaril drugo igro, s svojimi pravili. Igro, katero sem lahko zmagal. »Toda, Jon«, boste rekli, »ne razumeš, moja situacija je brezupna«.

Sranje! Situacija, v kateri ste trenutno, je mogoče res brezizhodna, ampak vedno lahko ustvarite nove. Ni lahko, a če ste dovolj močni, lahko vsako okoliščino spremenite v svoj prid. Ključ je v razvoju te moči. Poglejmo si, kako:

#2 Lekcija Bolečina je moč

Prej ali slej življenje vsakemu podeli udarec v obraz. Ta je lahko močan ali šibek, prišel bo pa zagotovo. Tvoj uspeh ali neuspeh je odvisen od odgovora na vprašanje: kako boš udarec prenesel? Se valjaš po tleh in jokaš? Se nazaj postaviš in greš naprej? Ali si dobil že toliko udarcev, da jih sploh več ne opaziš?

Jaz osebno živim po zadnjem načelu. Če želiš vedeti, kako je to živeti s težko invalidnostjo, si predstavljaj, da te vsako jutro šest močnih tipov namlati. Večino dni batine niso prehude, in nekako »odšepaš« skozi dan. Tu in tam pa kar ne prenehajo tepsti, vse do krvi, izgube zavesti in odhoda v bolnišnico. Tako nekako bi opisal svoje življenje. Vse od rojstva me mišična distrofija tako tepe.

Pozitivna stvar? To me je naredilo neverjetno močnega. Prenesem kakršenkoli udarec od življenja brez problema. Izgubil 100.000$ v poslu? Nič takega. Važen zaposleni je dal odpoved? Zeh. Davčna inšpekcija? Zbudite me, ko bo kaj važnega. Pri spajanju moje hrbtenjače, drobljenju nog, ali celo skorajšnji zadušitve v svoji slini, ostalo ni tako važno. In tole, moj prijatelj, je prednost bolečine. Več je izkusiš, več je preneseš v prihodnje, in manj te zmoti. Način, kako se odzoveš na bolečino je druga stvar. O tem bom še govoril, zaenkrat bi rad povedal to: če si slabe volje ali šibak, nezmožen se spoprijemati s težavnostmi življenja, nisi človek z napako. Ampak zgolj nepripravljen za bolečino, s katero se soočaš. Ironično, problem je, da nisi trpel dovolj. Nasprotje pa je tudi lahko resnica. Če bi rad postal močnejši in bolj sposoben, je najpametnejša stvar, da sistematično (in varno) povišaš svoj bolečinski prag. Npr. Tim Ferris predlaga ležanje na tleh v nabitih prostorih, kot je trgovina ali kavarna. Počutil se boš kot tepec, a izkušnja ti bo pomagala pri soočanju s sramom in nelagodjem v prihodnje.

Končna misel? Stopnja uspeha, ki jo dosežeš v življenju, gre z roko v roki s stopnjo bolečine, ki jo lahko toleriraš. Če hočeš doseči res velike stvari, kot imeti uspešen posel, postati najboljši na svojem področju ali kakorkoli spremeniti svet, moraš začeti vaditi prenesti bolečino, ki jo vse te stvari zahtevajo. To te bo tudi pripravilo za prihodnje življenjske udarce, ki bodo nedvomno prišli. Edino opozorilo je, da paziš, kako razmišljaš. Če se na bolečino odzoveš na nepravi način, te to oslabi, ne okrepi. Pa poglejmo, kako do tega ne pride...

#3 Lekcija: Skrivnost preživetja

Leta 2006 je najstnik, recimo mu Bill, drvel v službo, ker je zamujal. Pri tem je v križišču naletel na moj kombi, moja glava je šla skozi šipo, padel sem v nezavest. Ko sem se zbudil, sem bil natlačen pod armaturno ploščo, moj 150-kilogramski voziček pa na meni. Krvavel sem iz glave, vse kosti v mojih nogah so bile zlomljene. Naslednji mesec sem bil v bolnišnici. Račun je bil okrog 130.000$, Bill je s svojim slabim zavarovanjem lahko kril le 20.000. Poleg vsega so zdravniki napovedali leto dni rehabilitacije, preden bi spet lahko delal ali se šolal. Z drugimi besedami, bil sem zjeban. Kot da še ni dovolj, da se dajem z Medicaid-om, revščino in distrofijo. Življenje je še nekaj dodatnega navrglo, samo da bi se videlo, koliko še lahko prenesem. In, iskreno? Čudež je, da se nisem zlomil. Bi bilo lahko potoniti v brezupje? Besneti nad nepoštenostjo? Ali celo vzeti malo preveč morfija in vse skupaj končati? Toda nisem. V glavnem sem lahko to prenesel in obvladal, ker sem preživel že marsikaj slabega. Ampak tudi zaradi tega, ker sem namenoma preusmeril svojo pozornost.


Vir: unstoppable.me


 

Ljudje, ki največ trpijo v življenju, so tisti, ki ne zmorejo sprejeti nenehne nepoštenosti v življenju. Tako so obremenjeni s tem, kaj bi se moralo zgoditi, kako bi se drugi morali vesti, da se niso sposobni soočiti z realnostjo. Če bi si dovolil jezo nad Billom vsaj za sekundo, bi kaj kmalu potonil v brezno otožnosti in besa. Namesto tega sem si rekel: »OK, to je moje življenje sedaj. Kaj sledi?« Konec koncev, nisem mogel spremeniti, kaj se je zgodilo. Edina stvar, na katero sem imel nadzor, je bil moj odziv na spremembo. In moj prvi in najpomembnejši odziv je bilo popolno, 100% sprejetje vsega.

Mnogi gledajo na to kot na šibkost. Mislijo, da s tem, ko sprejmejo to, kar se jim zgodi, priznajo poraz. Je pa ravno nasprotno. Zgolj tako lahko narediš načrt za spremembo te realnosti. Sprejetje je, kot se izkaže, prvi korak do zmage. Po nesreči sem najel odvetnika, ki je urejal poplačilo stroškov zdravljenja. Trajalo je mesece, a je bilo uspešno. Sam sem se medtem fokusiral na rehabilitacijo in jo tudi zaključil v pol leta. Pol leta prej od napovedi. Nadaljeval pa še z bolj zdravim življenjskim slogom kot pred nesrečo.

Poanta? Vsi smo že slišali za delanje limonade, ko ti življenje da limone. A za kaj takega ne smeš biti jezen na limone, zanikati njihov obstoj ali biti slabe volje, ker se ti ne ljubi delati limonade. Preprosto vzameš limono in iztisneš vraga iz nje! Ali pa pozabimo na to metaforo, in poglejmo tole:

 
#4 Lekcija: Umetnost protiudarca

O pomembnosti sprejetja udarca sem že govoril. A to je samo prvi korak. Ko si dovolj vzdržen, je čas za kontro. Pomislimo: pri boksu se tega nauči vsak začetnik. Da te nasprotnik lahko napade, mora spustiti svojo obrambo, in daje tebi kratko možnost udarca. Moraš samo znati prepoznati to. Ironično, kajne? Najboljši čas za udarec nasprotnika je takrat, ko on tebe napade. V bistvu – večji napad, večja tvoja priložnost.

 

Kar ne drži samo za boks. V življenju vsaka težavnost nosi s sabo enakovredno priložnost. Če se vrnem na bolnico – takrat sem imel veliko časa. In veliko ljudi bi dremalo, ali gledalo TV. Na srečo sem sam imel moj um, ki je prepoznal priložnost. Vedno sem želel več pisati, pa ni bilo časa. Do sedaj...

 

Začelo se je z dnevnikom, izpovedovanjem. Užival sem, tako sem začel svoj blog. Že po prvih 60 dneh je bil nominiran za enega najboljših na svetu. Po tej nominaciji je sledila ponudba za službo na omenjenem časopisu, kot stopnica do mojih sanj.

Je bila vse sreča? Preobrat usode? Nikakor. To je bil namenski, zavesten protiudarec. Izkoristil sem silo, ki mi jo je življenje dalo, in jo spremenil v svojo prednost. A to je le ena izmed mnogih. Še nekaj primerov:

Udarec: Noben od kul otrok noče biti moj prijatelj zaradi mojega vozička.

Protiudarec: Družim se z drugimi izobčenci – piflarji. Naučijo me kodirati, svoj lasten software pišem že pri 12 letih.

Udarec: Ne morem se ukvarjati s športom, plavati, ali ostalih stvari, ki jih drugi lahko. Zaprt sem notri, ujet v telesu, ki se ne more premikati.

Protiudarec: Da se mi ne bi zmešalo, preberem pol ducata knjig tedensko. Do konca srednje šole preberem več od svojih profesorjev.

Udarec: sprejmejo me na fakulteto MIT, a sem prereven. Eno leto prosjačim, pa nič. Zavrnem jih.

Protiudarec: Prijavim se na svojo lokalno, a slabšo univerzo. Ponudijo mi polno štipendijo, diplomiram zastonj.

Še enkrat, izgleda kot sreča, a ni. Ljudi, za katere pravimo, da »imajo srečo«, vodi ista muhasta roka usode, kot vse ostale. Razlika: ko se ta roka obrne proti njim, pogledajo stran in vidijo neko novo priložnost.

Naslednjič, ko prejmeš udarec od življenja, se preprosto vprašaj: Kakšen je protiudarec? Ne glede na to, kako slaba je situacija, kako brezupno se zdi, vedno je priložnost, da jo obrneš sebi v prid. Samo disciplinirati se je treba, da to prepoznaš, in imeti pogum storiti to....

 

#5 Lekcija: Kako najti pogum za soočenje z vsem?

Srčni monitor je pokazal ravno črto. Ležal sem v bedni postelji v domu za ostarele. Leta sem drvel proti smrti; končno je tu. Srce se je ustavilo, udi zadrhteli, črevesje popustilo. Še zadnji izdih...Čez nekaj minut pride sestra. Si zabeleži čas smrti. Brezbrižno pokliče mrtvašnico. Me pokrije z odejo in odide. Čez dva dni me pokopajo. To je to.

Kar depresivno, kajne? Seveda nič od tega ni res. Le kako bi pisal, če bi bilo?

Bi se pa lahko zgodilo. Brez omenjenih odločitev bi kaj kmalu pristal v kakem domu. Noro, še vedno se lahko to zgodi. Nekaj napačnih korakov, in že izgubim vse. Umrem reven, nepotreben in sam. Bom kar iskren: To me neverjetno straši. Bolj kot vse drugo. Lahko mi groziš s pištolo, začneš pokopavati živega, pa me ne bi niti približno tako ustrašilo kot zgornja scena. Umiranje je nekaj. Smrt brez smisla, kjer te noben sploh ne najde ali se sekira, je drugo. Vsaj zame.

To pišem, ker me vedno nekdo sprašuje, kako sem lahko zbral pogum, in se odselil v Mehiko brez denarja, prijateljev ali plana B. Milijon stvari bi lahko šlo po zlu. To sem vedel, nisem namreč eden od sanjačev, ki mislijo, da se nič slabega njim ne more zgoditi. Zakaj sem torej to storil? Zakaj nisem ostal na varnem, doma?

Moj miselni proces:

Skrb: Na carini me lahko okradejo.

Odgovor: Res, a še vedno bolje, kot umreti sam v nekem domu.

Skrb: Lahko me ubijejo roparji na avtocesti.

Odgovor: Res, a še vedno bolje, kot umreti sam v nekem domu.

Skrb: Lahko bi umrl od lakote.

Odgovor: Res, a še vedno bolje, kot umreti sam v nekem domu.

Z drugimi besedami... Ja, bil sem prestrašen. Toda žalostna, mirna smrt v domu me je še bolj strašila. Namerno in zavestno sem gojil ta strah, da me je gnal v nove stvari. In tako deluje pogum. Ljudje, za katere mislimo, da so heroji, nimajo posebne moči preseči strahu. Njim je alternativa temu, da nekaj naredijo, preprosto nesprejemljiva. Naredijo, kar se mora narediti, pa ne zato, ker bi to želeli. Ampak, ker čutijo, da ni druge izbire. Isto velja zame. Da bi se spravil nekam, nisem meditiral, si zjasnil misli in nadaljeval z mirno glavo in samozavestjo. Vsako jutro sem se zbudil in si predstavljal, kaj bo, če ne storim ničesar. Vizualiziral sem si monitor, ravno črto, sestro,... Namerno sem se spravil v tako »stanje terorja«. Ker vse drugo se je potem zdelo sprejemljivo. Sliši se grozno, vem. Je pa to res ogromna skrivnost. Če si kdaj paraliziran od strahu, je pogosto izhod ta, da najdeš nekaj, kar te straši še bolj. Predstavljaj si, kaj bo, če nič ne storiš, živo moraš vse videti. Potem to energijo porabi za to, kar moraš narediti.

Naj smo si na jasnem – ne predlagam, da živite v strahu. Tisti trenutek, ko se soočiš z nemogočo situacijo, se nehaj mučiti. Začni spet pozitivno gledati na vse.

Kaj pa, če želiš samo preživeti? Strah je gorivo. Zatorej naj gori ...

 

#6 Lekcija: Sprejmi norost

 


Foto: Jon Morrow kot otrok, desno
Vir: unstoppable.me

 

Svet je poln ljudi, ki ti govorijo, da bodi »razumen«. Imeti moramo razumne cilje, pričakovanja in odnos.

 

Poslušaj...

Je bilo razumno, da sem zavrnil vse vladne ugodnosti in se preselil v državo, ki po zdravstvu ravno ne slovi?

Je bilo razumno delati 40 in več ur na teden brez plačila?

Je bilo razumno začeti posel, ko bi propad pomenil stradanje na ulicah Mehika?

Niti najmanj. Vse je bilo kar precej noro. Ampak, če si v nori situaciji, je včasih edini izhod pogumna odločitev, ki izgleda nora, ampak ni, ker so alternative hujše. Na primer: priznam, da je redno delo, medtem ko ne zahtevaš plačila, nora ideja večino časa. A v primerjavi z ne-delom, je to v bistvu pametna poteza.

Problem je, da nismo vajeni takega razmišljanja. Ocenjujemo rešitve glede na njihove slabe in dobre strani, tako postanemo paralizirani v situaciji, kjer so vse opcije slabe. Rešitev je, da vsaj prepoznamo te nore alternative. Vedno se vprašajmo: »Kaj so opcije, ki jih ne upoštevam, ker se zdijo preveč nore?« Teh opcij ti potem ni treba izbrati. Je pa važno, da jih vsaj prepoznamo, saj jih bomo mogoče nekoč rabili.

Svež primer iz mojega življenja:

Boli me vrat. Sicer presenetljivo za večino ljudi, ker mislijo, da ne čutim nižje od vratu. A moja bolezen je prizadela le motorne nevrone, ne tudi senzoričnih. Torej čutim isto kot vsi. Večino dni bolečina ni prehuda. Včasih pa je prav nevzdržna. Tipične rešitve so: tablete in ostala zdravila, kiropraktik, akupunktura, nov sistem sedenja v vozičku, fizioterapija,... Kaj pa nerazumne opcije? Lahko bi...

  • Kupil posteljo za 5.000$ kjer bi kar lebdel na zraku, in od tam se več ne bi premaknil celo življenje. 
  • Uničil vse živce v svoji hrbtenici, kar bi vse omrtvilo. Verjeli ali ne, to je prav postopek, reče se mu denervacija.
  • Si tako uničil hrbtenico, da bi izgubil vso senzacijo, pa tudi možnost samostojnega dihanja brez respiratorja. Vprašanje, kako sploh dobiti zdravnika za kaj takega, je pa še vedno boljše kot zadnja možnost ...
  • Se ubil.

 

Ali res tuhtam o teh možnostih? Nikakor ne! Bolečina ni tako huda. Te pa tolaži to, da si pripravljen na najhujše. Ne glede na to, kako hudo bo, vedno imam rešitve. Tako se pripravim za vnaprej.

Poanta – ne glede na to, kako nemogoča izgleda situacija, nikoli nisi ujet. Vedno so možnosti. 

 

#7 LekcijaNikoli, nikoli, nikoli ne odnehaj

Moja mama me je udarjala po prsih, iztiskavala zrak iz mojih pljuč. Zakašljal sem, sluz je bila še vedno v meni. Potem sem zakričal.

Pred nekaj tedni sem dobil pljučnico. Bolezen, nevarna za zdravega človeka, zame pa praktično smrtna obsodba. Nisem imel moči se izkašljevati sam. Mamo so zdravniki naučili, kako mi pomaga. Delovalo je, vse dokler se nekaj strašnega ni zgodilo: moja rebra so počila. Še huje, taka fraktura je nastala, da je bolj bolelo vsakič. Pa nisva smela nehati. Če bi, bi se zadušil in umrl. Tako je mama dobesedno 100 krat na dan pritiskala na moja zlomljena rebra. Kričal sem, jokal, in moledoval, naj neha. Kot otrok nisem dojel, zakaj me mora tako mučiti. Še dandanes se čudim, kako je to sploh lahko počela. Ampak je. In to tedne.

Eno noč, ko sem tako jokal v postelji, je prinesla tole sliko s citatom od W. Churchilla in jo dala zraven mene. Sedaj jo imam na pisalni mizi.


 
Foto: Nikoli, nikoli, nikoli ne odnehaj! Vir: unstoppable.me


Preberi, je rekla. Odkimal sem: »Boli«. Zašepetaj jih potem. Tako sem jih. In vsako noč je potiskala na moja rebra ducat krat, in vsako noč sem moral ponavljati te besede. Nikoli, nikoli, nikoli ne odnehaj. Osladno? Da, vendar je delovalo. Nisem odnehal, pa ne zato, ker bi bil močan, pogumen ali poseben. Ampak zato, ker mi mama ni dovolila.

In sedaj bi rad storil isto za vas.

Prej ali slej vsi dosežemo točko v življenju, ko je stanje nevzdržno. Vztrajnost preide v nemoč, samozavest v samopomilovanje, in upanje v boljši jutri umre. Pa ni tako. Rabimo samo nekoga, ki nas spomni, da se ne gre za biti najmočnejši ali najpametnejši, ampak »popolni človek«, ki lahko premaga vse, kar življenje vrže vanj. Največje zmage zmagujejo najšibkejši ljudje, ki živijo v bedi in se soočajo s pošastmi, pred katerimi bi še tak pogumnež bežal. Pa vseeno prevladajo. Ne s pomočjo denarja ali sreče. S tem, da nastavijo lice in kljubujejo udarcem. Ne premagajo nesreče; preživijo jo. Vztrajno na svojem mestu. Udarec za udarcem, in ko se že njihov glas lomi, zmorejo še toliko moči, da zašepetajo: »Nikoli, nikoli, nikoli ne bom odnehal-a«.

TI si lahko eden od teh ljudi. Vem, da si lahko. Tako sem prišel sem, da ti povem...

Danes se mogoče počutiš prerevnega, bolnega, nesrečnega, da bi posegel za svojimi sanjami, pa nisi.

Danes se mogoče počutiš preveč utrujenega ali slabe volje, da bi sploh poskusil, pa nisi.
Danes se mogoče počutiš kot izobčenec, pozabljen od družine in prijateljev, pa še enkrat več – nisi.

Še vedno dihaš, prijatelj. In to je vse, kar je potrebno za povratek. Ponavljaj zdaj za mano, boš?

»Nikoli ne bom odnehal«
.

Povej. Verjemi. In potem ugotovi, uvidi začetek poti, da boš postal popolnoma nezaustavljiv.

 

 

Pridem.si





Vir: 
https://unstoppable.me/life-lessons/utm_source=facebook&utm_medium=Social&utm_campaign=SocialWarfare

 

 

 

 

 

 





 

 

 

 

 

Komentarji:

marjan, 12. januar 2017
vervlem ali pa želim vervati ,ka spadam med te ljudi ,kateri kupico sikdar vijdimo napol POLNO.

Oddaj nov komentar